Volk je eden od protagonistov alpske in evropske kulture in domišljije, saj je glavni lik neštetih pravljic in legend. Toda včasih mit zamenjamo z resničnostjo in tako se pojavijo napačna prepričanja. Pomembno je, da take informacije prepoznamo, in da ločimo pravilne informacije od tistih, ki to niso.
V Evropi velja volk za ljudem nenevarno vrsto. Volk se ljudem celo izogiba, kar je pokazala tudi nedavna švedska študija na volkovih, ki so nosili telemetrično ovratnico. Volkovi ne dojemajo ljudi kot plen: do ljudi so previdni, in če lahko, se držijo varne razdalje. V večini primerov srečanja z ljudmi odidejo sami od sebe. Tako kot z vsemi prostoživečimi živalmi, bi se morali tudi v primeru volkov, izogibati srečanjem z njimi. Za preprečitev habituacije (navajenosti na ljudi), se moramo izogibati približevanju volkovom in ne smemo puščati virov hrane, ki bi jih lahko privabljala.
Arhivski dokumenti (npr. župnijski arhivi, kronike, odloki, … ) poročajo o napadih volkov v času srednjega veka. Podeželje na alpskem območju je bilo takrat zelo drugačno od današnjega. Bilo je gosteje poseljeno in z manj plena za volka. Ljudje in volkovi (verjetno tudi potepuški psi) so bili v neposredni konkurenci za prostor in hrano.
V teh dokumentih so poročali o napadih volkov na človeka, žrtve so bile pogosto otroci, redkejši si bili incidenti z odraslimi, zlasti ženskami. Otroci so ostali sami, da so pazili na pašno živino, kar je bila razširjena praksa po celotnih Alpah vse do začetka 19. stoletja. Metoda določitve odgovornosti za napad je bila takrat popolnoma subjektivna, za razliko od danes, ko lahko s pomočjo genetske analize bioloških vzorcev (npr. slina na ugrizu) objektivno in trdno določimo, kdo je bil uplenitelj živali. V Italiji, vsaj od konca druge svetovne vojne (razen enega dvomljivega primera, ki se je zgodil leta 1946), ni bilo več napadov volkov na ljudi.
Precejšnje število napadov (smrtnih ali ne) na ljudi, ki so bili v preteklosti zabeleženi v Italiji in Evropi, so povzročili volkovi, ki so imeli steklino, bolezen, ki je v obdobju med 1997 in 2008 nismo zabeležili. V letih 2008–2011 so bili zabeleženi nekateri primeri stekline na severovzhodu Italije, a je od leta 2011 niso več zasledili. Verjetnosti, da bi človeka danes napadel volka, ki ima steklino, torej dejansko ni.
Ljudje smo, tako kot vsa ostala živa bitja, rezultat dolge evolucijske zgodovine, ki zagotovo vključuje strah pred mesojedci, ki so bili tisočletja sovražniki in tekmeci naših prednikov. Slab ugled volka le delno upravičujejo nekateri v preteklosti dokumentirani napadi na človeka. Na tem upravičenem predniškem strahu, ki ga nezavedno nosimo v sebi, so se skozi stoletja razvijale legende, govorice in bajke, ki volka slikajo kot zlobno žival. Številni kulturni filtri so tako izkrivili naš pogled na volka, zaradi česar je včasih videti bolj podoben nam (s človeškimi lastnostmi in napakami), pogosteje pa ga predstavljajo kot utelešenje absolutnega zla.
Kdo pa je volk v resnici? Preprosto gre za zver, o kateri vemo že marsikaj, toda v nas še vedno vzbuja radovednost, občudovanje, pa tudi spoštovanje. Iskanje pravega odnosa med ljudmi in volkovi je zapleteno. Gre za to, da se naučimo povezati z divjino in jo spoštovati ter se vmešati le, ko je to zares potrebno.
Danes se med volkovi in ljudmi dogajajo nesreče, zlasti na območjih sveta, kjer je steklina še vedno prisotna, in v zelo različnih okoliščinah kot v Evropi (npr. v Aziji). Zunaj teh kritičnih področij je tveganje za napad volka zelo majhno. Kljub temu tveganja ni mogoče popolnoma izključiti, zato so nekateri volkovi, opredeljeni kot problematični, t.i. neplašni volkovi (t.i. “bold wolfs”).
Na primer, v populaciji 60 000 volkov v Severni Ameriki, sta bila v obdobju 2002–2012 zabeležena le dva napada zdravega volka na človeka (vir: Alaska Department of Fish and Game). Ti napadi se dogajajo na oddaljenih območjih, kjer je vpliv človeka zelo majhen in ni primerljiv z razmerami v Alpah. Več informacij o incidentih med volkovi in ljudmi po svetu, lahko dobite v dokumentu The fear of wolves – pregled napadov volkov na človeka, ki je na voljo tudi v francoščini.
Steklina je smrtonosna bolezen, ki prizadene osrednji živčni sistem prostoživečih sesalcev (zlasti lisic, jazbecev, kun, divjih rastlinojedcev, itd.), domačih živali (psi, mačke, govedo, konji, ovce in koze, itd.) in je zoonoza, torej bolezen, ki se lahko prenaša tudi z živali na človeka. Virus (Lyssavirus) je prisoten v slini bolne živali in se lahko preko ugriza, praske ali preprostega stika sline s sluznico ali s kožo prenaša na vse druge sesalce – vključno z ljudmi. V Evropi zabeležimo zelo malo primerov stekline pri ljudeh, večina držav članic pa že desetletja nima endemičnih primerov.
V Evropi steklino običajno prenašajo lisice in potepuški psi, občasno pa tudi rakuni. Volk ne predstavlja posebnega tveganja za prenos te bolezni.
