Volk je eden od protagonistov alpske in evropske kulture in domišljije, saj je glavni lik neštetih pravljic in legend. Toda včasih mit zamenjamo z resničnostjo in tako se pojavijo napačna prepričanja. Pomembno je, da take informacije prepoznamo, in da ločimo pravilne informacije od tistih, ki to niso.
Najnovejše poročilo WAG (Wolf Alpine Group), ki upošteva Alpe, opredeljene po Alpski konvenciji, in združuje vse podatke, zbrane na alpski lestvici, je zastarelo, saj zajema obdobje 2015–2016. V letih 2015–2016 se je populacija volkov v alpskem prostoru razširila na srednji in vzhodni del. Hkrati se je tudi dinarska populacija razširila proti severu, medtem ko se je povečala številčnost populacije v zahodnem delu Alp v Italiji in Franciji. Na teh območjih so se volkovi razširili onkraj alpske verige. Število tropov in parov se je po državah povečevalo, glavnina populacije pa se je povečala v zahodnih Alpah Italije in Francije. To zadnje poročilo v letih 2015–2016 je zabeležilo 65 volkov in 12 parov v Alpah, velika večina pa jih je v zahodnem delu med Italijo in Francijo.
Na žalost še nimamo natančnih podatkov, toda v letih 2020–2021 je načrtovana prva raziskava spremljanja vrste na nacionalnem ozemlju s koordinacijo ISPRA (Inštitut za varovanje okolja in raziskave) v imenu italijanskega ministrstva za okolje in v sodelovanju s projektom Life WolfAlps EU za alpske regije. Zadnja ocena za italijanske regije.
Najnovejša ocena stanja populacije, izvedena pozimi 2019–2020, kaže na 81 reprodukcijskih volkov v državi. Število volkov je trenutno ocenjeno na med 530 in 630 osebki, stopnja rasti pa je nekoliko nižja od povprečne stopnje rasti, ki je bila v preteklih letih ocenjena na 13 %. Število in razširjenost volkov v Franciji tako še vedno narašča.
Prvi trop je nastal leta 2016 na vojaškem poligonu (Allentsteig). V naslednjih letih je bil leta 2017 spet en trop, leta 2018 in 2019 trije in leta 2020 verjetno le eden. Število potrjenih odraslih in subadultnih volkov se je povečalo s 6 v letu 2016 na 32 v letu 2019. Vsi tropi so na nižinskem območju severne Avstrije.
Zadnja razpoložljiva ocena velikosti populacije volka za Slovenijo izhaja iz sezone spremljanja 2018/2019. Ocenili so, da je v Sloveniji med 86 in 110 volkovi (brez čezmejnih posameznikov), ki tvorijo 14 topov.
Na celotnem alpskem območju uporabljamo podobne tehnike monitoringa volkov. V osnovi so sestavljene iz raziskovanja znakov prisotnosti, zimsko sledenje in izzivanje tuljenja volkov poleti, vse povezane s standardiziranim neinvazivnim molekularnim vzorčenjem ter sistematičnim in oportunističnim snemanjem volkov z avtomatskimi kamerami (t.i. foto pasti). Glede na stopnjo pojavljanja volkov se kombinacija teh orodij za spremljanje razlikuje med državami. V Italiji in Sloveniji izvajamo tudi pilotske prostorske študije z uporabo ovratnic GPS/GSM na volkovih, v Franciji izvajajo študije plen – plenilec. Projekt LIFE WolfAlps (2013–2018) je razvil standardizirano in enotno strategijo spremljanja volka s standardnimi merili in edinstveno mrežo za italijanske Alpe od zahoda proti vzhodu, skupaj s Slovenijo, ki se zdaj uporablja po celotnih italijanskih Alpah v skladu z merili WAG.
Izzivanje tuljenja je neinvazivna tehnika monitoringa; ne zahteva fizičnega stika z volkom in je zato živalim manj stresna. Temelji na naravni nagnjenosti volka k tuljenju, ko ga izzovemo s proizvajanjem volčjemu tuljenju podobnih glasov, ki imajo volku podobno valovno dolžino in frekvenco. Odzovejo se le volkovi, ki imajo ustaljen teritorij, ki ga branijo pred osebki, ki niso člani njihovega tropa. Na ta način lahko med drugim prepoznamo znake razmnoževanja, saj se na tuljenje oglašajo tudi mladiči. Izvedemo lahko tudi sonogramsko analizo posnetega tuljenja s posebno programsko opremo, ki nam omogoča prepoznavanje števila volkov na posnetku. Ta tehnika se uporablja predvsem poleti, ko imajo volkovi mladiče.
Gre za neinvazivno metodo monitoringa, pri kateri iščemo in sledimo gibanju volkov po njihovih sledeh v snegu. S pomočjo te metode lahko ugotovimo minimalno število prisotnih živali in nam olajša zbiranje bioloških vzorcev (urina in iztrebkov), materiala, iz katerega je možno z molekularno analizo pridobiti DNK volka. Vsi podatki, pridobljeni s sledenjem snega, skupaj z rezultati molekularno genetskih analiz in posnetkov foto pasti prispevajo k oceni velikosti tropa in minimalni oceni volkov, prisotnih v določenem časovnem intervalu (najmanjše število preštetih volkov).
