“Volkove smo naselili”

Volkovi v Evropi niso bili naseljeni oz. preseljeni. Širitev volka v Sloveniji, Italiji in v Alpah, pa tudi v drugih evropskih regijah v zadnjih štiridesetih letih je rezultat izključno naravne dinamike te vrste.

Govorice, da so volkove izpustili ljudje, so se pojavile, saj so se nekateri volkovi pojavili daleč stran od bližnjih tropov. Mnogi si niso mogli predstavljati, da lahko volkovi sami prehodijo tako velike razdalje. Težava je v tem, da ljudje ponavadi podcenjujemo sposobnosti gibanja te vrste. Nekatere kopenske vrste, vključno z volkom, so sposobne premostiti velike razdalje: na svojem teritoriju lahko v enem dnevu naredijo več deset kilometrov; v času disperzije, lahko v nekaj mesecih opravijo nekaj sto kilometrov.

Širjenje na dolge razdalje je značilno vedenje vrste in je dinamičen in postopen proces, v katerem skoraj odrasli volkovi zapuščajo svoj rojstni trop in svoj teritorij. Iščejo novo primerno območje in volka nasprotnega spola, s katerim se bosta parila in vzpostavila svoj teritorij (disperzija). Volkovi, ki dispergirajo, pogosto prehodijo zelo velike razdalje, včasih skozi nižine ali hribovite pokrajine, ki so veliko bolj poseljene z ljudmi kot gore, in kjer je nevarnost za volka veliko večja (prometne nesreče itd.). Stopnja umrljivosti teh živali je zato visoka.

S pomočjo disperzije, je od nekaj ducatov volkov, ki so živeli v Italiji na nekaterih območjih osrednjih južnih Apeninov v 70. letih prejšnjega stoletja, generacija za generacijo ponovno pridobila ozemlja, s katerih je bila v preteklosti iztrebljena (v Alpah oz. v začetku 20. stoletja).

Kako to vemo?

V Zahodnih Alpah je bilo mogoče dokumentirati številne dogodke (kot je prikazano na sliki iz poročila o projektu Piemontski volk, Marucco in sod., 2010) z genetsko analizo bioloških vzorcev (npr. iztrebkov, tkiv, dlak), ki jih volkovi puščajo za seboj. “Vozlišča” na zemljevidu predstavljajo kraje, kjer so biološki vzorci istega volka, poimenovani z edinstveno oznako (CN-M100), ki prav tako identificira spol živali, moškega (M) ali samice (F):

Poleg tega so nekatere volkove ujeli (za raziskave ali zato, ker so jih v naravi našli poškodovane in jih nato rehabilitirali) ter jih spet spustili v naravo z GPS telemetrijsko ovratnico, ki lahko v realnem času oddaja položaj živali in tako raziskovalcem omogoča spremljanje njenega gibanja. Med najbolj znanimi dokumentiranimi  premieri naravne disperzije volkov je volk “Ligabue”, iz  toskansko-emilijskih Apeninov do Ligurskih Alp (opisan v  Ciucci P. et al. “Long-Distance Dispersal of a Rescued Wolf from the Northern Apennines to the Western Alps”, Journal of Wildlife Management 73(8): 1300-1306):

Novejša in enako znana je disperzija volka Slavca, ki je iz Slovenije po dolgi poti dosegel planoto gora v Lessini, kjer je leta 2012 s samico “Julijo” oblikoval prvi trop, sestavljen iz volka dinarske populacije in volka alpske populacije. Slavčevo pot in vzpostavitev tropa  so  dokumentirali raziskovalci Univerze v Ljubljani v okviru projekta LIFE SloWolf.

Zagotovo smo v zadnjih štiridesetih letih posredno spodbudili vrnitev volka na številna območja na tri načine: z dodelitvijo pravne zaščite na nacionalni in mednarodni ravni (volk je nekoč veljal za škodljivo žival in je bil kot tak sistematično iztrebljen); z množičnim zapuščanjem podeželja in zaraščanjem opuščenih kmetijskih površin z gozdovi; s spodbujanjem obnavljanja ekoloških pogojev, primernih za prisotnost velikih zveri, npr. doselitev parkljarjev (divji prašič, srna, jelen,) v Italiji ali povečanje njihove številčnosti v drugih državah, kot je Avstrija.

Zaključek: Trenutna širitev volka je posledica naravne dinamike vrste, v Evropi do zdaj ni prišlo do ponovne naselitve s strani človeka.