“Volkovi napadajo ljudi”

Številni ljudje z območij, kjer so volkovi prisotni šele v zadnjem času, pravijo “ne upamo si več pustiti naših otrok, da bi se peljali z avtobusom, ker jih bodo volkovi napadli in požrli”. Vendar volk človeka ne prepozna kot plen. Njegova prehrana so predvsem prostoživečih parkljarji (jelenjad, srnjad in divji prašiči). Poleg tega se ljudi izogiba, saj nas ocenjuje kot potencialno grožnjo in se, če se le lahko, izogne ​​srečanju s človekom.

V Italiji, kjer je volk danes prisoten in je razširjen tudi v hribovitih in gorskih območjih (npr. Zahodne Alpe), kjer je veliko turistov, so srečanja z volkom še vedno redka in še nismo dokumentirali nobenega napada volka na človeka. Pravzaprav se volk običajno srečanju s človekom izogne.

Kot vse prostoživeče živali bi tudi volk, v primeru, da bi se počutil ogroženega, pokazal agresivno vedenje. Ker gre za divjo žival, se je treba do volkov obnašati spoštljivo: v primeru, srečanja z volkom, ki se prehranjuje ali pa volkom, ki je prestrašen, poškodovan, ali v težavah in ne more pobegniti, je najbolje, obdržati razdaljo, se umakniti in o tem obvestiti lokalno lovsko družino (pokličemo 113, policija pa obvešča dalje).

Zakaj ima potem volk tako slab sloves?

Arhivski dokumenti (npr. župnijski arhivi, kronike, odloki … ) poročajo o napadih volkov v času srednjega veka. Podeželje na alpskem območju je bilo takrat zelo drugačno od današnjega. Bilo je gosteje poseljeno in z manj plena za volka. Ljudje in volkovi (verjetno tudi potepuški psi) so bili v neposredni konkurenci za prostor in hrano. V teh dokumentih so poročali o napadih volkov na človeka, žrtve so bile pogosto otroci, redkejši so bili incidenti z odraslimi, zlasti ženskami. Otroci so ostali sami, da so pazili na pašno živino, kar je bila razširjena praksa po celotnih Alpah vse do začetka 19. stoletja. Metoda določitve odgovornosti za napad je bila takrat popolnoma subjektivna, za razliko od danes, ko lahko s pomočjo genetske analize bioloških vzorcev (npr. slina na ugrizu) objektivno in trdno določimo, kdo je bil uplenitelj živali. V Italiji, vsaj od konca druge svetovne vojne (razen enega dvomljivega primera, ki se je zgodil leta 1946), ni bilo več napadov volkov na ljudi.

Precejšnje število napadov (smrtnih ali ne) na ljudi, ki so bili v preteklosti zabeleženi v Italiji in Evropi, so povzročili volkovi, ki so imeli steklino, bolezen, ki je v obdobju med 1997 in 2008 nismo zabeležili. V letih 2008–2011 so bili zabeleženi nekateri primeri stekline na severovzhodu Italije, a je od leta 2011 niso več zasledili. Verjetnosti, da bi človeka danes napadel volk, ki ima steklino, torej dejansko ni.

Danes se med volkovi in ​​ljudmi dogajajo nesreče, zlasti na območjih sveta, kjer je steklina še vedno prisotna, in v zelo različnih okoliščinah kot v Evropi (npr. v Aziji). Zunaj teh kritičnih področij je tveganje za napad volka zelo majhno. Kljub temu tveganja ni mogoče popolnoma izključiti, zato so nekateri volkovi, opredeljeni kot  problematični, t.i. drzni volkovi (bold wolfs).

Na primer, v populaciji  60 000 volkov v Severni Ameriki, sta bila v obdobju 2002–2012 zabeležena dva napada zdravega volka na človeka (vir: Alaska Department of Fish and Game). Ti napadi se dogajajo na  oddaljenih območjih, kjer je vpliv človeka zelo majhen in ni primerljiv z razmerami v Alpah. Več informacij o incidentih med volkovi in ​​ljudmi po svetu, lahko dobite v dokumentu The fear of wolves – pregled napadov volkov na človeka, in njegova posodobitev..